OBČINA  CERKVENJAK

Portal občine Cerkvenjak


Geografsko-zgodovinski oris občine Cerkvenjak

( avtor: Marjan Žmavc)

V osrčju Slovenskih goric, na gričevnatem svetu med rekama Pesnico in Ščavnico se razprostira občinaCerkvenjak. Sestavlja jo 15 naselij in zaselkov, med katerimi izstopa občinsko središče Cerkvenjak. Kraj odlikuje ugodna prometna lega v smeri proti Lenartu, Ptuju, Ljutomeru in Gornji Radgoni. V občini živi 2139 prebivalcev na površini 24,55 km2 . Cerkvenjak je upravno, gospodarsko, izobraževalno in kulturno središče širšega območja. Ime je kraj dobil po cerkvi, ki je tu stala že ob koncu 13 stoletja.

Pregled po naseljih :

Andrenci: razloženo naselje na podolgovatem slemenu Andrenskega Vrha, južno od Cerkvenjaka in deloma v dolini vaškega potoka.Tu sov začetku 19.stol. delovali štirje mitninski in dva hišna mlina. Nadmorska višina je od 250-320 m.Večino obdelovalne zemlje zavzemajo njive in travniki. Na prisojnih legah so ponovno zasadili žlahtno vinsko trto. Spodnja pobočja so večinoma porasla z gozdovi. Bogate so arheološke najdbe: ostanki neolitskih naselbin in rimske gomile. Naselje se prvič omenja v otokarskem deželno-knežjem urbarju iz leta 1265-1267. Tu sta živela Ivan Jurančič čebelski učitelj in izumitelj čebelnjaka lastnega sistema ter Vlado Lorber, učitelj, arheolog in priznani kuturni delavec.

Brengova: razloženo naselje na nadmorski višini 230-320m, ki obsega spodnjo Brengovo v dolini med levim pritokom Drvanje in Cerkvenjakom ter Zgornjo Brengovo na slemenih nad dolino, po kateri pelje cesta Senarska-Cerkvenjak. Po dolini teče manjši Brengovski potok, ki je včasih zamočeval travnike, danes pa je reguliran, površine meluriranje. Tu so večje kmetije, na katerih se ukvarjajo z živinorejo. V višjih legah prevladujejo manjše posestve z njivami, sadovnjaki, redkimi vinogradniki in mešanimi gozd. K Brengovi spada še zaselek Turnuž ob Drvanji, kjer naj bi po legendi ob nekem potresu brez sledu izginila cerkev Sv. Uršule. Vas se prvič omenja že leta 1265 pod imenom Vrangoj, Vrangov. V vasi so našli tudi dvoje gomilnih grobišč iz antične dobe. Od tod izhaja družina Toš-Franjo, Peter, Niko in Ljubo, priznani javni delavci in strokovnjaki ter Franc Toplak, strokovni pisec in ginekolog.

Cenkova: naselje v severnem delu kraja, razloženo po sedlastem slemenu, ki poteka v smeri sever-jug. Na jugu prehaja v Cerkvenjak, na zahodu pa sega proti Brengovi. Leži na nadmorski višini 250-320m. Večino površin zavzemajo njive in travniki ta manjši vinogradi. Na strmen pobočju pa uspeva mešani gozd. V starejših publikacijah se naselje omejuje kot Izemkomberg oz. Zainkoskyverch.

Cerkvenjak: razloženo naselje, ki leži na trikotnem slemenu med Pesniško in Ščavnisko dolino. Središče je na kopastem vrhu slemena na nadmorski višini 341m. Tu je križišče cest, ki potekajo v smeri proti Lenartu, Ptuju, Ljutomeru in Gornji Radgoni. Cerkvenjak je središče novonastale občine. Vrh griča je vitka poznogotska župnijska cerkev Sv. Antona Puščavnika iz prve polovice 16. stoletja. Cerkev je tu stala že v 13. stoletju in kraj prvič pisno omenja leta 1460. Domačini naselje imenujejo tudi Sv. Anton. Na cesti sredi vasi so leta 1953 med gramozom našli kamnito sekiro in bronasto plavut, ki jo hrani grajski muzej. Verjetno je tod mimo peljala rimska cesta s Ptuja proti Gornji Radgoni. V središču kraja je kulturni dom, kjer je sedež občine in pošte, šolsko poslopje, vrtec, gasilski dom, stanovanjski blok, dom upokojencev, trgovine, gostinski objekti, zdravstveni dom, bencinska črpalka, mesnica, frizer, prevozniška in umetno kovaška obrt. Na kulturnem domu je tudi spominska plošča zaslužnima članoma g. Vlada Tušaka in g. Vlada Lorberja,v neposredni bližini je spomenik žrtvam 2. svet. Vojne. V Cerkvenjaku je rojen Franc Horvat, slikar, restavrator in gledališki dekorater. Na Cerkvenjaških odrskih deskah je več kot 50 let igral in režiral g. Vlado Tušak.

Cogetinci: zelo razloženo naselje severovzhodno od Cerkvenjaka na nadmorski višini 230-310m. Leži deloma ob Cogetinškem potoku, desnem pritoku reke Ščavnice, deloma pa na slemenu, ki teče vzporedno z dolino potoka. Ta je v preteklosti poganjal več mlinov. V dolini so mokrotni travniki, zato je tu razvita živinoreja, drugod pa so pomembnejše poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo. Na severnih pobočjih raste gozd. Naselje se prvič omenja leta1321 v urbarju salzburške nadškofije. Ob cenkovski cesti stoji pri Lovrenčičevih kužno znamenje iz leta 1529 z grškima črkama alfa in omega. Znane so tudi najdbe kamnitih sekir pri Čehovih in Horvatovih pred drugo svetovno vojno, eno hrani mariborski muzej.Iz Cogetincev izhajata Vinko Močnik doktor cerkvenega prava in Janez Trstenjak teolog in etnolog.

Čagona: razloženo naselje jugozahodno od Cerkvenjaka na nadmorski višini 320m. Leži deloma ob robu doline potoka Dravinje (spodnja Čagona), večji del (zgornja Čagona) pa na slemenu in njegovih odrastkih vzhodno nad široko dolino reke Pesnice. Najvišje se dviga bogati vrh Kremperk (339m). Tu so bili včasih glavni domovi viničarji. V spodnji Čagoni pa je nekaj večjih kmetij. Strme in osojne strani vzpetin so porasle z gozdom, drugod so njive, sadovnjaki in vinogradi. Prvič se vas omenja v otokarskem deželno-krajnem urbarju iz leta 1265-1267, ko je tu stal strelski dvorec. V zgornji Čagoni je kamnito kužno znamenje iz leta 1641.Od tod izhajata Josip Klemenčič, pedagovski in kmetijski pisatelj ter strokovnjak za temperature in jeklene naprave Franščišek Kovačec.

Grabonoški vrh:Je razloženo naselje po vrhu in pobočjih istoimenskega slemena med Grabonoškim in Cogetinškim potokom, severozahodno od Cerkvenjaka na nadmorski višini 300m.Tu so imeli viničarji kmetije iz Ščavniške doline. Še danes prevladujejo majhni domovi, med njimi tudi kakšna cimprana hiša . V zgornjem delu slemena so predvsem njive in sadovnjaki ter vinogradi. Ob koncu 19. stoletja je obsežne vinograde uničila trtna uš. Zaradi skromnih možnisti za kmetijstvo so si prebivalci poiskali dodaten zaslužek v tujini in okoliških središčih. V gozdu, blizu Borkove domačije je dvoje antičnih gomil, ostale so uničene, nekaj predmetov najdenih v njih pa hrani mariborski muzej.

Ivanjski vrh: Razloženo naselje severovzhodno od Cerkvenjaka, na slemenu med Cogentinskim potokom in na jugu in Cenkovskem potokom na severu. Slednji je tu zajezen, za jezom pa je umetno Negovsko jezero.Ker je na tem območju še vedno pomebno vinogradništvo prevladujejo kmečke gospodinjske in drobne kmetijske posesti. Vinogradi so zasajeni na prisojnih legah, ostala pobočja pokriva gozd. Nadmorska višina pa je od 260-295m.

Kadrenci: Razloženo in deloma sorazmerno naselje, leži na Slemenu, ki se pri Cerkvenjaku odcepi proti Peščenemu Vrhu. Po njem je speljana cesta Lenart – Videm ob Ščavnici. Na južnih pobočjih so zemljišča obdelana, na severni osojni strani pa je sklenjen gozd. Nadmorska višina je 270-300m. Ime naselja je nastalo iz besede z Andrencem.

Komarnica:Manjše razloženo naselje severno od Cerkvenjaka, na slemenu, ki se v obliki jezika od zahoda spušča v dolino Cogetinškega potoka. Majhni domovi, okrog katerih so se dogovarjali in vrtovi, še vedno premorejo, da so bile tu nekoč gričevja. Nadmorska višina je od 240-300m. ker jim mala posest ne zadošča za preživljanje, se mlajši ljudje zaposlujejo, v bližnji industriji .

Peščeni Vrh: Strnjeno naselje na slemenu vzhodno od Cerkvenjaka, ki ga omejujejo Andrenci, Kadrenci, Kraljevci in Kočki Vrh. Leži na nadmorski višini 300-320m.Peščene zemlje prija vinogradom, ni pa najslabša za prebivalstvo. Včasih so tu pridelovali vidno, ki so mi prispevali zdravilno moč.Mnogi vinogradi so izkrčeni nekateri tudi obnovljeni, zamenjale so jih njive in sadovnjaki.Na spodnjih pobočjih raste mešani gozd.Nekatere starejše hiše, bivše viničarije imajo temelje iz apnenca, ki so ga kopali v Brezovjaku. Domačini izgovarjajo ime naselja-Peščeni Vrh.

Smolinci:Razloženo naselje, ki se vleče med Smolinškim in Župetinškim potokom ter paSmolinškem Vrhu. Leži na nadmorski višini 230-300m. Na zahodnem pobočju so sadovnjaki, vinogradi in njive, na vzhodnem pa je precej gozda. Naselje se prvič omenja leta 1280 kot Smolingendorf in je spadalo pod negovsko graščino.

Stanetinci: Razloženo naselje na slovenskem in v dolini Stanetinskega potoka, ki leži jugozahodno od Cerkvenjaka. Naselje ima obliko podkve, odprte proti jugu. Nadmorska višina je od 280 do 320m. Večina domačij je na vrhu slemena, uspevajo pa vinogradi, sadovnjaki, njive in na spodnjih delih pobočij še gozd. Ime naselja se prvič omenja leta 1322 kot Stanetintczem.

Vanetina: Deloma sklenjeno naselje na slemenu severozahodno od Cerkvenjaka, ki ima obliko podkve, odprte proti jugovzhodu. Leži na nadmorski višini 260-300m. Na Brengovski strani goje skoraj vse kulture, področje proti dolini Dravinje, pa je pretežno goznato.Starejše hiše bivše viničije, imajo temelje iz apnenca, ki so ga kopali v bližnjem Oseku. Iz Vanetine izhaja Matija Ljubša strokovni pisatelj, preučevalec cerkvene zgodovine na spodnjem Štajerskem in pisec farnih kronik.

Pogled z Vanetine 

Župetinci:  Razloženo naselje po slemenu med Andrenskim in Župetinskim potokom, južno od Cerkvenjaka manjši del pa po odrastkih smolinskega slemena na vzhodu. Nadmorska višina je od 230-300m. Spodnji del pobočij je gozdnat, na slemenu so predvsem njive in sadovnjaki, nekaj pa je tudi vinogradov. Župetinski vinogradi se omenjanjo že leta 1443. Tu so našli kamnito sekiro in terilni kamen, ki ju hrani Dunajski muzej.

II. POGLED V PRETEKLOST KRAJA

Ste se že vprašali, kakšen je bil naš kraj v preteklosti? Odgovor na to vprašanje boste našli v naslednjih vrsticah. Za lažje razumevanje krajevne zgodovine so nam v pomoč različni zgodovinski viri. Poleg materialnih, so zelo pomembni pisni viri, to so predvsem listine graščin, cerkvenih predstavništev, različne kronike in drugi uradni dokumenti.

Prvi pisni viri

Iz navedenega lahko sklepamo, da se je ime kraja pojavilo že pred letom 1299. Prvi pisni vir sicer omenja Cerkvenjak šele leta 1460. Zgodovina večkrat zabriše sledi za seboj, zato bo naloga zgodovinarjev odkriti še starejše avtentične pisne vire. V otokarskem deželno-knežjem urbarju iz leta 1265-67 se že omenjajo nekatera naselja npr.Andresdorf (Andrenci), Vrangov (Brengova), Schagew (Čagona), Smelingendorf (Smolinci). Nek drugi statistični viri navaja, da se listinski omenja cerkev Sv.Antona iz leta 1399. Graški arhiv navaja v listini Urkunde, cerkev Sv.Anton iz leta 1421. Zgodovinski topografski leksikon Štajerske iz leta 1822 omenja Kirchberg (Cerkvenjak) s pripombo “Zenkevniverch”. Enak vir iz leta 1878 pa navaja Cerkevnjak in ne Cerkvenjak. Celoten kraj dobi naziv Sv.Anton v Slovenskih goricah šele leta 1617, ko postane samostojna župnija. Krajno občino so leta 1907 preimenovali iz Cerkvenjaka v Sv. Anton in šele leta 1952 so kraju povrnili sedanje ime Cerkvenjak.

Prvotna naselitev

Arheološke najdbe pričajo o tem, da sledi prve poselitve segajo v mlajšo kameno dobo ali neolitik preko kovinskih dob in rimskih časov. Veliko zaslug za ta arheološka odkritja imata nekdanji kustus Pokrajinskega muzeja v Mariboru prof.Stanko Pahič, in naš nekdanji učitelj arheolog g.Vlado Lorber.

Pri pregledu najstarejše naselitve našega kraja, si moramo najprej odmisliti današnja naselja in ceste, a tudi vse obdelane površine. Ostane nam torej le še gozd, kot del obsežnega gozdnatega prostranstva, kakršno je nekoč prekrivalo celotne Slovenske gorice.

V ta gozdni svet so prišli prvi ljudje, najbrž kot lovci na pohodih za divjadjo. Če so bila to posamična krdela ljudi še iz posamičnih toplejših obdobij ledene dobe ne bomo nikoli izvedeli, ker je za njimi ostala komaj kakšna sled. Zato se moramo pri iskanju ostankov naših najstarejših prednikov nasloniti na edino oprejemljivo dediščino, to pa so sekire in drugi izdelki iz glajenega kamna. Zgodovinarjem je doslej poznano sedem kamnitih orodij iz cerkvenjaškega okoliša. To pa so ploščata zaobljena sekira in okroglast terilni kamen v Župetincih iz leta 1879, odebeljena sekira brez luknje pripeljana z gramozom iz Cogetincev, dve kamniti sekiri Čehovih iz Cogetincev, najdeni leta 1957, ploščata sekira pri Horvatovih v Cogetincih iz leta 1965, preluknjana kladivasta sekira iz leta 1959 pri Karlijevih na Cenkovi, ploščata sekira iz Čagone, kamnita sekira najdena v Palučevem vinogradu. Za te kamnite izdelke arheologi ugotavljajo, da izvirajo iz mlajše kamene dobe pred štiri tisoč in več leti. Za tisti čas je namreč značilno, da so si ljudje kamnita orodja izdelovali tako, da so v vodi pobrane ali kako drugače pridobljene kamne z glajenjem izoblikovali v zaželjeno obliko, potem pa so v nekatere izvrtali še luknje in to ne s kovinskim svedrom, temveč z votlo kostjo. Ploščato sekiro so, zataknjeno v grčo ali precep ustrezne veje uporabljali za sekanje lesa. To v glavnem drži, res pa je tudi, da so nekdanji ljudje uporabljali doma izdelane kamnite predmete še dolgo potem, ko so že znali obdelovati kovine, saj so bili neprimerno cenejši. Zato ni nujno, da je vsak izdelek iz glajenega kamna že tudi iz mlajše kamene dobe, ampak za njej sledečo bakreno dobo. To trditev potrjujejo ostanki pradavnih koč in razbita lončena posoda v Andrencih blizu Lorberjeve domačije.

K nam so posamezni rodovi prvih lovcev in živinorejcev prišli šele v drugi polovici drugega tisočletja pred Kristusom, torej takrat, ko so v Evropi že izdelovali prve redke predmete iz bakra. Zato so tudi kamnite sekire iz našega območja le dediščina iz mlajše kamene dobe. Med kamnitimi izdelki iz Cerkvenjaškega okoliša jih dvoje še iz prejšnjega stoletja hranijo v Prirodoslovnem muzeju na Dunaju, vse drugo pa so Lorberjeve najdbe. Po njegovi zaslugi pa so se nam poleg teh posamičnih najdb iz raznih krajev v Andrencih, odprl pogled na bivališča prazgodovinskih ljudi v Osrednjih Slovenskih goricah. Skupaj s profesorjem Stankom Pahičem sta za Lorberjevo hišo odkrila ostanke lesenih koč, črepinje lončenine, kamnito orodje, drobne konice, strgalca, nožiče, brusni kamen, odbitke.

Da so kamnito orodje izdelovali kar doma, dokazujejo zavrženi odbitki iz kresilnika ter dvoje čepkov, nastalih pri vrtanju lukenj v kamnite sekire. Mnogo bolj zanimivi so ostanki lončenine, ki nam dajo vpogled v tedanjo gospodarstvo in seveda čas iz katerega izhajajo. Iz teh ostankov lahko ugotovimo, da so izdelovali različne lonce, vrče, sklede, latvice, skodelice, pa tudi zajemalke, žlice in prejna vretenca.

Ravno po ostankih tega posodja je mogoče sklepati, da je prvotna vasica na najvišjem vrhu Andrenskega grebena obstajala nekje med leti 2200 in 1700 pr. Kr., torej v bakreni dobi. V bronasti dobi so postala Slovenskogoriška pokrajina dosti bolj samotna. Iz tega obdobja je znana najdba bronaste sekire leta 1911 nekje v Cerkvenjaku, ki jo hranijo v Deželnem muzeju v Gradcu.

Čisto brez sledov tudi bronasta doba med leti 1700 in 1300 pr. Kr. le ni minila. Tudi železna doba 700-500 pr.Kr. v našem kraju ni pustila nobenih sledi, čeprav so v 3. stol. to področje naselili Kelti, ki pa so se ustalili bolj v ravninah in manj v gričevnatem svetu. Tako v Slovenskih goricah ni ne značilnih keltskih grobov z dolgimi železnimi meči, suličnimi ostmi in bojnimi noži, niti pomembnejših keltskih naselij, niti keltskih zlatnikov in srebrnikov. Pomembnejših najdb v našem kraju potem ni vse do rimskih časov.

Rimske gomile

Rimljani so okrog leta 15. pr. Kr. zasedli tudi pokrajino ob Muri in Dravi ter si na dokaj miren način podredili staroselce-Kelte, jim pustili lastno upravo in šele sredi 1.stol. ustanovili rimsko provinco Panonijo. Slovenske gorice so bile tako razdeljene med dve provinci in sicer med Keltski Norikum in Rimljanom manj naklonjenim domorodnim prebivalstvom Panonije. Rimljani so s seboj prinesli tudi dosežke svoje civilizacije in sicer: trdne ceste, zidana mesta z opeko in malto, lončenino, nakit, kovan denar pa tudi rimsko upravo, rimska imena in njihova božanstva. V rimski dobi se je stanje v Slovenskih goricah nekako od konca 1.stol. po. Kr. močno spremenilo v pokrajini, kjer poprej dolga stoletja ni pravih sledov o domačem prebivalstvu, se sedaj pojavi vrsta gomilnih grobišč, ob katerih so morale obstajati tudi vasice. Teh gomil je tukaj v Osrednjih Slovenskih goricah tudi največ. Prav v Cerkvenjaku so znane gomile v Andrencih (Pučkov gozd), Župetincih, Grabonoškem Vrhu, Brengovi (Zorkov gozd); brütof. Po skromnih najdbah kaže, da so takratni ljudje svoje rajne sežigali in nad njihov pepel nasipavali večje kupe zemlje-gomile, od 6 do 13 metrov široke in od 30-160 cm visoke. Gomile pri Anželjevih v Grabonoškem Vrhu so domači pri krčenju gozda za vinograd razkopali, in v njih so našli velike kamnite plošče, lonček, koščke krožnika, bronast novec, človeške kosti, bronasto sponko križne oblike in kosce oljenke-svetilke iz rimskih časov. Od šestih gomil sta ohranjeni le še dve v Klemenčičevem gozdu. Rimski prebivalci tega kraja so od nekod pritovorili do 1,5 metrov dolge in 80 cm široke ter 25 cm debele plošče slovenskogoriškega apnenca in jih zložili v zaboje ali grobnice. Na dnu groba so nasuli pepel mrtveca, ki so ga zažgali nekje v bližini ter dodali še nekaj predmetov za popotnico, predvsem pa novec, ki je bil namenjen za plačilo brodniku, ki je dušo umrlega popeljal preko reke v podzemni svet. Gomile v Grabonoškem Vrhu arheologi uvrščajo v 3. oz. 4. stol. po Kr.

Drugo večje nahajališče rimskih gomil je v Brengovi v Anželovem in Zorkovem gozdu (brütof). V enem izmed grobov je g.Vlado Lorber odkril ostanke loncev, vrča, skodelice, čaše, skodele na nogi, trinožne skodele ter bronast novec cesarja Hadrijana, ki opredeljuje pokop v prvi polovici 2. stoletja po Kr. Ostanki fine lončenine pričajo o tem, da je le ta bila nakupljena v Petoviji ali kakšni drugi mestni lončarski delavnici. Vpadi tujih ljudstev so propad rimske oblasti pri nas le še pospešili. Za Slovensko-goriški svet je bil gotovo odločilen vdor germanskih plemen v začetku 5. stol., saj so v neposredni bližini požgali mesto Flavio Solvo pri avstrijski Lipnici. Sredi 5. stoletja so razdejanja po naših pokrajinah dokončali Huni na Atilovem pohodu v Italijo. V 6. stoletju so z Obri prišli v naše kraje slovanski predniki, ki so znova gosteje poselili opustošeno deželo.

Od sredine 7. do 9. stoletja so postavljali ob vodah, na nekoliko zvišanih prostorih, svoja selišča Slovenci. Kažipot za naseljevanje so jim bile reke in potoki ter sledovi starejše kulture, zlasti rimske ceste. Staroslovanskih najdb v našem kraju ne poznamo. Pod frankovsko oz. bavarsko nadoblastjo se je začel razvijati fevdalizem in krščanstvo.

Srednji vek, kuga

Območje našega kraja je v srednjem veku spadalo pretežno pod Negovsko graščino, ki se prvič omenja v letih 1106-1124. V zgodovini so tu gospodarili Spanheimi, Vindi, Volkersdorferji, Liktenecki, kralj Matjaž in Trautsmannsdorfi. Do sredine 12. stol. je bila vsa kraljevska zemlja razdeljena v roke cerkve in plemstva. Začelo se je obdobje nove kolonizacije, ki jo je pospeševala cerkev, saj so se vse naselbine razvijale okoli cerkva. Tudi v našem kraju je ob koncu 13. stol. na najvišji vzpetini nastala cerkev s pokopališčem, po njej je tudi kraj dobil ime ter postal središče sosednjih vasi. Tako se je v prvih dveh naselitvah v bakreni in rimski dobi tod izoblikovala nova podoba obljudenosti, ki z nobeno od prejšnjih nima neposrednih povezav.

Po letu 1362 je prišla Spodnja Štajerska pod habsburško oblast. V cerkvenem pogledu je območje našega kraja pripadalo salzburški nadškofiji. Da je bilo v našem kraju tudi precej samostanske zemlje zgovorno pričajo domača imena: Meniški, Cerkveni, Hatmunski; to pomeni, da je pripadala benediktinski opatiji Admunt na avstrijskem Štajerskem in menihom avguštincem in pozneje frančiškanom iz Sv.Trojice.

V 15. in 16. stol. se pojavijo tri hude nadloge: kobilice, kuga in Turki. Kužna znamenja v Cogetincih in Čagoni potrjujejo, da je kuga v kraju večkrat razsajala. Tisti, ki so bolezen preboleli, so iz hvaležnosti postavljali znamenja, navadno kamnite stebre in križe. Žalostno poglavje kulturne zgodovine je sodno postopanje s čarovnicami. Poročilo župnije Sv. Benedikta iz leta 1685 pravi, da je bilo na njenem območju umorjenih 50 čarovnic.

Prvotno leseno cerkev Sv. Antona iz konca 13. stoletja so v letih 1516-1546 prezidali in ji dali poznogotski pečat. Najprej je bila podružnica benediške župnije, in se kot taka navaja leta 1446 in 1460. Samostojna župnija pa postane leta 1617. Vse župnije so spadale pod graško škofijo in lenarško dekanijo. Škof Slomšek je dosegel, da se je leta 1859 mariborsko okrožje pridružilo lavantinski škofiji, ki je imela poslej sedež v Mariboru.

Po marčni revoluciji v Avstriji je bilo leta 1848 z odkupnino zemlje odpravljeno podložništvo. Kraj se je nato začel bolj sproščeno razvijati. Vse pomembnejše zgradbe so bile postavljene oz. razširjene ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Prva in druga svetovna vojna

Globoke sledi sta v našem kraju pustili tudi 1. in 2. svetovna vojna. Na težke čase, zlasti na bojiščih 1. svetovne vojne od 1914-1918, nas opozarja spomenik padlih vojakov prve svetovne vojne pri Cerkvi. Naši fantje so se borili za interese A-O monarhije na bojiščih od soške fronte do daljne Rusije. Svoja življenja je na teh bojiščih pustilo 92 fantov. Nekateri med njimi pa so se ob koncu vojne pridružili tudi Maistrovim borcem in Avstrijcem iz rok iztrgali precejšen del SV Slovenije, med njimi sta znana g.Lah iz Župetincev in g.Martin Kolmanič iz Cogetincev.

Obdobje med obema vojnama je bilo pri nas predvsem obdobje strankarskih bojev med Klerikalci in Liberalci v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Oboji so ustanavljali tudi svoja kulturna in telovadna društva, to so bili ORLI IN SOKOLI. Oboji so se borili za prestiž na kulturnem področju, zato smo med obema vojnama imeli kar dva kulturna hrama. Tako so nastale številne igre pod vodstvom Ignaca Čeha, Vinka Lorenčiča in Vlada Tušaka.

Aprila 1941 je tudi naš kraj zajela 2. svetovna vojna in naše območje je prišlo pod nemško okupacijsko zasedbeno območje. Okupator je našim ljudem dokaj hitro pokazal cilje in namen okupacijskega režima, saj so uničili slovenske knjige in izkaze ter prepovedali slovensko besedo v šolah in uradih. V maju in juniju 1941 je okupator izselil v Srbijo družine Kuzmič, Čeh, Blažič, Kuhar, Tušak, Žižek in župnika Franca Škofa. Poseben pomen so Nemci pripisovali t.i. rasnim komisijam, ki so ugotavljale pripadnost arijski rasi.

Že v jeseni 4.novembra 1941 so v Altovi gostilni ustanovili prvi odbor OF v Cerkvenjaku. Aktivisti pa so nato za velikonočno nedeljo leta 1942 izobesili slovenske zastave. Sledile so aretacije Jožeta Paluca, Lojzeta Štefaniča in njegove sestre Slavice, Jožeta Kocbeka ter Frančeka Vršiča. Oboroženi odpor pa se je začel 14.julija 1942, ko je Osojnikova skupina Lackovega odreda napadla nemška žandarja, ki sta se z motorjem vračala iz Čagone ter ju ubila. Obeležje tega dogodka stoji v Stanetincih. Nemci so se maščevali nad tistimi, ki so živeli v neposredni bližini tega dogodka. V ptujske zapore so odpeljali Antona in Štefanijo Fekonja, Markovič Jakoba, Marijo in Frančeka, Šafarič Frančiško in Ano, Andreja Vršiča ter Emilijo Toplak, ki je bila pozneje ustreljena kot talka v Mariboru.

Po uničenju Lackove čete v Mostjah pri Juršincih avgusta 1942 narodnoosvobodilno gibanje zamre. Posebno poglavje so bila tudi zavezniška letala, ki so preko nas letela bombardirat nemška mesta, a nekatera se niso vrnila v svoja oporišča, saj so jih Nemci sestrelili. Znana sta dva primera in sicer angleški dvotrupni lovec, ki je januarja leta 1943 padel na čagonske travnike in ameriški bombnik, ki je maja 1944 strmoglavil na Vanetini.

Tisti, ki so uspeli navezati stike z NOG so se mu pridružili in nekateri se niso nikoli več vrnili. Njihova imena so vklesana na spomeniku NOB pri Kulturnem domu. Mnogi mladi fantje pa so morali služiti nemško vojsko, saj je naše območje spadalo pod “III.Raich” in vsako izogibanje je bilo strogo kaznovano. Tako je mnoge pot zanesla v Rusijo, S. Afriko in na Balkan. Nekateri so se pozneje pridružili anglo-ameriškim silam pri osvobajanju naše dežele. Spominska plošča z imeni padlih v nemški vojski pa je na Cerkvi. Tudi njihove žrtve potrjujejo nesmiselnost vojne.

Druga svetovna vojna je razklala mnoge Slovence, na eni strani tiste, ki so zagovarjali oboroženi odpor in revolucijo in na tiste, ki so se v strahu pred posledicami le te povezali z okupatorjem. V našem kraju ni bilo zaznati večje intenzitete kolaboracije.

 

...in nekaj znamenitosti:

            

Kužni znamenji                                                 Grba na portalu cerkve Sv. Antona

 

       

Slamokrita hiša v Cogetincih

...danes je Cerkvenjak znan tudi po:

Gostišče Pri Antonu

 

Turistična kmetija Firbas

...pa še nekaj pogledov s Cerkvenjaka:

proti jugu

 

proti severu-vzhodu

 

proti zahodu